MAJSKE IGRE, LJUBLJANA

Datum:	15.05.2001

Vsebina:	ROŽNIK-Majske igre Nastopajoči: Marzla vada, Posodi mi jurja, Californija, Let 3, Holder. To, da tudi letos opisujem dogodke na Rožniku je zgolj naključje. Kaj bo kdo opisal namreč ni stvar želje temveč zaporedja. Je pa res, da je igranje oz. dogovor o igranju predvsem moja zasluga in očitno res v svetu vladajo neka logična pravila. Da smo lani igrali na Rožniku smo si šteli v veliko čast, toliko ljudi (5000), s takimi zvezdami (Psihomodopop), čeprav pošteno povedano je bila to več ali manj zasluga mojega prijatelja ?velikega šefa? ljubljanske študentarije Robija Godine. No, bilo je fajn in letos smo hoteli veselje ponoviti. Samo kako? Godina ni bil več neposredno zadolžen za organizacijo, novega bosa nisem poznal, sami pa tudi nismo ime za katerega bi se tepli. Nekako se le prebijem, do telefonske številke organizatorja in ga pokličem. Valjda ne skače od veselja, bo pogledal kaj se da narediti, nima denarja itd. V glavnem bo poklical. Klasika (kafe makiato-Balaševič). Mine? lep čas ? oz. za bend niti ne, klica pa ni. Ker se vmes dogovorimo za špil na Lampiončkih in mislim da je bil še kakšen smo z Majem zadovoljni in se ne sekiram toliko, ni mi pa fino. Sploh ne, ker me ljubljanski prijatelji sprašujejo, če nas bo možno, kje videti na Majskih igrah. Potem se pa zgovarjam tako in drugače samo resnice si nočem priznati. PONEDELJEK: teden pred Rožnikom Zjutraj učenje. Bolj ko se dan vesi v popoldne manj je učenja, več je slabih občutkov. Skoraj nič ne štima. Prižgem TV, za finto. Shit koncert Depeche Mode. Zakon! Boljše v tistem trenutku ni bilo možno. Prižgem cigareto, bulim v TV in se sprostim do konca. Čisto padem not in po končanem prenosu sem ful naspidiran. Gremo. Nekam je treba iti. Anja se uči, Krajncu se itak nikoli ne da, Sani - rešitelj. Na orbitreku pretečem 8 km, se stuširam, Rožna vabi. Začetek majskih iger. S Sanjem srečujeva prijatelje, malo pričamo, srkamo pivo in se prepuščamo radostim, ki jih nudi trenutek. V gruči opazim Godino, mu namignem naj se pridruži. G: Nimam časa imam opravke, se vidiva na Rožniku, bova tam kako rekla. Đ: Kako na Rožniku saj nisi nič zrihtal. G: Kaj? Seveda špilate, letos ste prvi, ker ste bili lani zadnji na vrsti. Đ: Res? Nič ne vem o tem. G: Kaj te ni nobeden poklical. Đ: Ne prvič slišim. Vzame telefon v roke pokliče in vse je jasno. Čez teden dni igramo na Rožniku. Lahko si mislite, kako se je nadaljeval večer. V glavnem spet smo zmagali. TOREK: dan Rožnik Ob 19:00 smo zmenjeni za tonsko, zato prej zapustim ure angleščine. Vreme je v kurcu. To nas prav nič ne razveseljuje. Sploh pa igramo prvi in v takem vremenu se ne nadejamo dosti folka - brez folka pa se zdi naše početje brez smisla - čeprav za nami igrajo: Posodi mi jurja, Californija, Let 3. Tonska se zavleče in valjda ne pridemo na vrsto (klasika). Pripada nam dobrih 45 minut koncerta. Zato prej pripravljen repertuar, ki je bil sestavljen iz samih avtorskih komadov oklestimo in se spustimo v boj. Oder je odličen ? velik, dopušča ti svobodo gibanja. Ozvočenje fenomenalno ? omogoča ti izražanje. Vse pogoje izkoristimo in uživamo v predstavi. Po koncu nismo umetniško prazni, narobe ? letimo. Vsi smo v zraku, zadovoljni s svojo igro. Za ta občutek se splača trpet. To je to kar ti lahko muzika da. To je to za kar se borimo. In po takih koncertih nas nič ne zaustavi. Polni smo sami sebe in da se ne bi izpraznili si pomagamo z stvarmi, ki nas ohranjajo polne. Večer oz. noč je potekala v tem stilu dalje. Čeprav me res prepričajo le še Let 3, ki so super. Ostalo.............. Po nekem času ugotovim, da lanskega Rožnika nisem jaz opisoval. Teorija logike??? Đuma

ROŽNIK-Majske igre

Nastopajoči: Marzla vada, Posodi mi jurja, Californija, Let 3, Holder.

To, da tudi letos opisujem dogodke na Rožniku je zgolj naključje. Kaj bo kdo opisal namreč ni stvar želje temveč zaporedja. Je pa res, da je igranje oz. dogovor o igranju predvsem moja zasluga in očitno res v svetu vladajo neka logična pravila.
Da smo lani igrali na Rožniku smo si šteli v veliko čast, toliko ljudi (5000), s takimi zvezdami (Psihomodopop), čeprav pošteno povedano je bila to več ali manj zasluga mojega prijatelja ?velikega šefa? ljubljanske študentarije Robija Godine. No, bilo je fajn in letos smo hoteli veselje ponoviti. Samo kako? Godina ni bil več neposredno zadolžen za organizacijo, novega bosa nisem poznal, sami pa tudi nismo ime za katerega bi se tepli.
Nekako se le prebijem, do telefonske številke organizatorja in ga pokličem. Valjda ne skače od veselja, bo pogledal kaj se da narediti, nima denarja itd. V glavnem bo poklical. Klasika (kafe makiato-Balaševič).
Mine? lep čas ? oz. za bend niti ne, klica pa ni. Ker se vmes dogovorimo za špil na Lampiončkih in mislim da je bil še kakšen smo z Majem zadovoljni in se ne sekiram toliko, ni mi pa fino. Sploh ne, ker me ljubljanski prijatelji sprašujejo, če nas bo možno, kje videti na Majskih igrah. Potem se pa zgovarjam tako in drugače samo resnice si nočem priznati.

PONEDELJEK: teden pred Rožnikom

Zjutraj učenje. Bolj ko se dan vesi v popoldne manj je učenja, več je slabih občutkov. Skoraj nič ne štima. Prižgem TV, za finto. Shit koncert Depeche Mode. Zakon! Boljše v tistem trenutku ni bilo možno. Prižgem cigareto, bulim v TV in se sprostim do konca. Čisto padem not in po končanem prenosu sem ful naspidiran. Gremo. Nekam je treba iti. Anja se uči, Krajncu se itak nikoli ne da, Sani - rešitelj.
Na orbitreku pretečem 8 km, se stuširam, Rožna vabi. Začetek majskih iger. S Sanjem srečujeva prijatelje, malo pričamo, srkamo pivo in se prepuščamo radostim, ki jih nudi trenutek. V gruči opazim Godino, mu namignem naj se pridruži.
G: Nimam časa imam opravke, se vidiva na Rožniku, bova tam kako rekla.
Đ: Kako na Rožniku saj nisi nič zrihtal.
G: Kaj? Seveda špilate, letos ste prvi, ker ste bili lani zadnji na vrsti.
Đ: Res? Nič ne vem o tem.
G: Kaj te ni nobeden poklical.
Đ: Ne prvič slišim.
Vzame telefon v roke pokliče in vse je jasno. Čez teden dni igramo na Rožniku. Lahko si mislite, kako se je nadaljeval večer. V glavnem spet smo zmagali.

TOREK: dan Rožnik

Ob 19:00 smo zmenjeni za tonsko, zato prej zapustim ure angleščine. Vreme je v kurcu. To nas prav nič ne razveseljuje. Sploh pa igramo prvi in v takem vremenu se ne nadejamo dosti folka - brez folka pa se zdi naše početje brez smisla - čeprav za nami igrajo: Posodi mi jurja, Californija, Let 3. Tonska se zavleče in valjda ne pridemo na vrsto (klasika). Pripada nam dobrih 45 minut koncerta. Zato prej pripravljen repertuar, ki je bil sestavljen iz samih avtorskih komadov oklestimo in se spustimo v boj.
Oder je odličen ? velik, dopušča ti svobodo gibanja. Ozvočenje fenomenalno ? omogoča ti izražanje. Vse pogoje izkoristimo in uživamo v predstavi. Po koncu nismo umetniško prazni, narobe ? letimo. Vsi smo v zraku, zadovoljni s svojo igro. Za ta občutek se splača trpet. To je to kar ti lahko muzika da. To je to za kar se borimo. In po takih koncertih nas nič ne zaustavi. Polni smo sami sebe in da se ne bi izpraznili si pomagamo z stvarmi, ki nas ohranjajo polne.
Večer oz. noč je potekala v tem stilu dalje. Čeprav me res prepričajo le še Let 3, ki so super. Ostalo..............

Po nekem času ugotovim, da lanskega Rožnika nisem jaz opisoval. Teorija
logike???

Đuma